V temnih oblekah ljudje,
V dolgi koloni stoje,
Najbolj poznani naprej
Vse do konca, do onih, ki
Ni jih videl doslej.
Bleda podoba nad tem,
Vidi v duљe ljudem,
Sliљi se tisto ime,
Ki njej pomenilo je vse.
No
em domov, z njimi grem,
No
em nazaj na to pot,
Sliљi se strel v srce,
Sliљi se strel v srce.
Kje se plazijo preplaљeni,
Kje nastane ples odmaknjenih,
Kaj podira svet izob
encev,
Kaj ostane, ko jih ni domov?
Slike so varovane
љe po tem, ko gredo,
Vsi prostori ostanejo
Prav taki, kot so,
Vsi prelepi vrtovi
Se spreminjajo v zmes
Bole
ine in solz,
љe grmi krik v glavi
Samo ne on ne on...
No
em neba brez vseh zvezd,
No
em vrtov brez dreves,
Slika edino ne ve,
Slika edino ne ve.
